3D in stereoskopija

Kaj je 3D oziroma stereoskopija?

Ko govorimo o 3D oziroma o stereoskopiji, imamo v mislih tehnologijo, ki ustavarja iluzijo, da liki prihajajo iz platna. Tehnologija ni tako nova, saj so prve 3D filme predvajali že v 50-ih letih prejšnjega stoletja, vendar bo šele digitalna kinematografija pomenila pomemben korak k razširitvi 3D stereoskopskih filmov. Iluzijo globine filma omogočata poseben način snemanja in projekcije ter uporaba posebnih 3D očal.

Rezultat filma, posnetega in projiciranega v 3D tehniki, so t.i. stereopodobe. Izraz stereo poznamo iz avdio področja - podobno kot je tam govora o dveh zvočnih signalih, ki ustvarjata vtis globine zvočnega prostora, gre pri 3D tehniki za dva nekoliko različna svetlobna, vidna signala. Posebna 3D očala delujejo tako, da v vsako oko pošljejo le eno od teh t.i. polpodob, možgani pa na podlagi sprejetih informacij ustvarijo globoko prepričljiv vtis 3D sveta, kot bi nekaj ali nekdo resnično prihajal ven iz platna.

3D stereopodobe delujejo neodvisno od vrste ustvarjalnega procesa: lahko so posnete z računalniško animacijo ALI s posebno tehniko snemanja resničnih objektov, živali, ljudi...

Dve vrsti 3D tehnologij: anaglifna in polarizacijska

Pri poustvarjanju prostorske globine - 3D, se uporabljata dve metodi:

• anaglifna metoda izkorišča hkratno prikazovanje dveh polpodob v kontrastnih barvah. Gledalec z uporabo očal z rdečim in modrim stekelcem doseže, da s posameznim očesom vidi le ENO od dveh polpodob, obe pa možgani združijo in tako ustvarijo "PRIVID" večrazsežnosti (3D). Rezultat je slika, ki ji manjka ostrine in barvnega kontrasta, gledalca pa pogosto mučijo glavoboli ali vrtoglavica.
• pri polarizacijski 3D tehniki se polpodobi, ki ju projektor pošilja na platno, razlikujeta v smeri polarizacije svetlobe. Očala so v resnici par pravokotno postavljenih polarizacijskih filtrov: vsaka leča prepušča določen tip polarizirane svetlobe (eno stekelce prepušča horizontalno, drugo pa vertikalno polarizirano svetlobo). Tako spet vsako oko "vidi" samo eno od polpodob, možgani pa poustvarijo 3D, globinsko stereopodobo.

Pri 3D projekciji v XpanDu ne uporabljamo anaglifne metode (ki zahteva očala z rdečo in modro lečo), pač pa polarizacijsko tehniko, kjer sta temno sivi leči na očalih navidezno enaki, ločita pa se po tem, ali prepuščata horizontalno ali vertikalno polarizirano svetlobo.

Slika 1: polarizacijska tehnika

Shematski prikaz 3D projekcije v XpanDu

Slika 2: način projekcije v XpanDu